Zoran Predin

Gate na glavo (1992)

Dolce far niente!

Nekoč je na, trenutno,
beli strani Alp veljalo,
da na štango moškega bicikla,
sodi razvajena in elegantna kikla.

Razbojniki neumnim moškim
kradejo denar in ta prave ženske.
Zato se popek lepega dekleta
nikoli ne ozre nazaj.

Dolce, o dolce far niente!

Zbežala bo drugam,
brez nas,
v naročju moškega bicikla
zaljubljena do konca
in naprej.

Dolce, o dolce far niente!

Če razbojnik gre samo do konca,
gre zaljubljena naprej!

Gate na glavo

Vodil sem do zadnjega poleta
jaz nesrečni Arri Pekka Nikolla.
Potem pa skočim. (Kam?)
Preko cilja. Preko Celja.
Tja, kjer je razveljavljena
serija doma.
Adijo slava. Adijo zmaga. Adijo Jožica.
Gate na glavo, pa dva svinčnika v nos!
Moj angel sreče je pač lačen in bos.

Domačini so sočutno zaihteli.
Orli so mi v slovo zapeli.
Jaz pa urno čez Trojane,
med junake zbrane grem, (Trenirat eksanje?)
da bom samo za naju dva
zavriskal s Pohorja.
Adijo slava. Adijo zmaga. Adijo Jožica.
Gate na glavo, pa dva svinčnika v nos!
Moj angel sreče je pač lačen in bos.

Vsi poznamo te občutke,
ko nam bliska na trenutke bog
z rdečo krpo pred očmi.

Gate na glavo.

Štajerc

F toti presneti štajerski kleti.
Bogi naš Joža, žena ga boža,
rad bi ostal še, pa mora domu.
Brihtne je glave, rad ma zabave.
Štajerc je pravi, rad se postavi:
"Nobedn še nejso ni me domu."
Toti presneti Štajerc veseli
ob šank se postavi in fčasih ob Dravi
- ki se pa te še - ribe lovi.

Zapojmo vsi.
Štajerska se veseli.

Sonček je

Danes se mi zdiš še prav posebej lepa.
Ta poredni angel spet nad nama leta.
Vem, da me bo dan živel, kot v rokavicah,
ker je na moje veke padlo nekaj zlatega.
Sonček je in ti si skuštrana.

Iskrice v očeh in nagajivi blisk nasmeha.
Razvajena princeza, naj se pravljica nikdar ne neha.
Vedno me boš našla tam, kjer si me boš želela.
Na moji dlani dobra vila zate spi.
Sonček je in ti si skuštrana.

Zarjavele trobente

Nostalgičen neki večer.
Franc in Liza.
Na trapezu sta plesala.
V cirkusu Quala-bla-dala.

Franc je pozabil Lizo.
Visoko nekje v zraku.
Zagledal je njene oči.
Na parketu Quala-bla-dala.

Želel je, da sloni letijo
in jo zbudijo.
Zarjavele trobente s svojo glasbo,
da jo zbudijo.

Žirafe opice in tigri.
Žalostni so afriški levi.
Franc poslušal je trobente.
Raztrgal cirkuške plakate.

Lažnive zvezde

Lažnive zvezde - prazne svetle pike;
pobegnejo na črni nočni svod,
človek pa obstojiš osupel spod,
zazrt v obraz odsotnosti velike.

Lažnive zvezde - sanj vsakdanji kruh,
kako so daleč in nedosegljive,
a vendar kdor je živ od njih je živel
in jih pozna podelane od muh.

Lažnive zvezde - setev so prekleta;
kdor jih je na prihodnjo pot sejal,
kolne plevel, ki obenj se zapleta,
in v zvezde rjove, ranjena žival.

In vendar v temnih mlajevih nočeh
pogled jih žejen po obnebju išče;
in če se zaiskri otroški smeh,
se reče: kakor bistrih zvezd prgišče.

Tista stara sreča

Nič.
Nič ni bolj nespodobnega kot sreča.
Kakšni časi.
Kakšni časi, za mladost ubit.
Nikoli več ne bo noben vladar,
ne šola, niti red, ne car
meni hrbet spet zravnal
in vrnil čist in mlad obraz.

Okupatorka

Napadla me je zgodaj zjutraj.
Ptič, ki zoba zvezde, je zaspal.
Glavobol je napovedal rezultate:
"Osamljen španski jezdec bo v obrambo vstal."

Vse moje bunkerje, vsa moja minska polja
mi je z nevarnim krilom vrgla v zrak.
Desant poljubov je nad moje glavno mesto
pogrnil vroč in vlažen mrak.

Deset vojakov, deset nevarnih specialcev
za mojim hrbtom že sklepa železni obroč.

Okupiraj me, okupatorka,
in spusti padalce na moje samotno srce.

Bele rjuhe so bele zastave.
Zmagovalka se mi nežno preda.
Poraženec si z veseljem šteje rane
in se na koncu zmagoslavno smehlja.

Okupiraj me, okupatorka,
in spusti padalce na moje samotno srce.

Balada o baletki

Šla je z njim tisto noč.
Zaljubljena mlada baletka.
Čajkovski je jokal za njo.
Na črnobeli gozd je padal led.

On je pel, še zelen,
o tem, da bo gore premikal.
O brkih, o juhi in ženskah.
Za jutri je verjel,
da bo srečen in njegov.

Kdo razume srce, ko se smeje,
če je pamet zaklenjena v klet?
Kdo razume srce, ko se joče?
Kdo ne ljubi nesrečnih deklet?

Zdaj je beg skozi sneg
zamenjal plesne figure.
Zdaj je vonj gledaliških luči
tiha žrtev ostrih zvezd.
Ne poznajo njenih sanj.
Zdaj bo zadnji poklon
pospremil aplavz mitraljeza.
Ledeni objem Belih vod bo Labodje jezero
za njuno mladost.

Kdo razume srce, ko se smeje,
če je pamet zaklenjena v klet?

Šla je z njim tisto noč,
ki je njene ljubezni ubila.
Z obrazom je padel na tla.
Stopinje plesnih copatk
je odrezal gluhi mraz.

Stella

V spominu si,
ko se morja gladina lesketa.
V spominu si,
ko v virih mesečina lahno miglja.

In gledam te,
ko se na daljni poti zvrtinči prah.
Ko popotnik, ki ga noč globoka zmoti
trepeče plah.

Pri tebi sem,
ko te daljava krije.
Čutim te.

Poslušam te,
ko val iz morja vstaja.
Votlo buči.
Pogosto slišim te v tišini gaja,
ko vse molči.

Ugaša dan.
Že prva zvezda sije.
O, vrni se.